|
Od Jaka
|
|
V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.
Iščem zavetje v naročju prepiha,
naivno srce s strahovi pometa,
slave si mrtvega mojstra obeta,
ko Kritik znova po rimah udriha. Se pase na pašniku skrtih želja,
trga cvetlice si eno za drugo,
ki zrasle nekoč bi morda do neba. Ko šibke peruti napuha rezlja,
Kritik verjetno mi dela uslugo,
mi pesmi k mrtvaku polaga - v trugo. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
