|
Od Biba
|
|
ko hodiva vštric
iz naju pada seme
zasejala sva vrt
roj čebel ga obiskuje
na kratko na dolgo
nikoli ne vem
kdaj čas zanje
obstane
čeprav je glasba prijetno
nestalna meni sorodna
jo ugašam da se zberem
da morda spregledam
prašne rože kmalu brez vode
a se vračajo
jih pričakam odprta
ne pikajo ker se ljubimo
v neki točki istimo z Bogom
v panju se nalaga
medena skorja
jo ližem hlastno
kot zadnji obrok
upam da se pocedi
na ustnice nazaj
in ga poljubiš
za zadnji obrok
(iz cikla Vabilo) Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
