Odlazim zauvijek u narucje pjesme
gdje su sjene sto u meni lutaju,
nekako mekse na papiru.

O jutru sonce se kazalo je,
v blesku novo padlega snega
kot bi opravičiti hotelo se
ko je zatelo rast pomladnega brsta

Jata ptic
klic noric
mati z vislic sina draži

Sonce ne sije več na naju,
ne žarijo tvoje oči,
ne cvetijo moja lica,
ne lesketata se najina srca,
senca je legla
Beri dalje...

Poletje diši po bodoči jeseni,
diši po pretekli pomladi izgubljeni.
Diši po kozolcih in travi požgani,
poletje ...

Umrl bi brez sanj o tebi,
umrl bi že zdavnaj
brez tvojega dotika, ki ga ni.

Le up preteklosti  je gnal življenje<...

Vonj po smrti, depresija počasi jenja.
Moč polna veselja, ljubezen -vrača se.
Ali pa tudi ne, smrt še vedno obstaja.

Ležiš na preprogi hrepenenja,
oko se sveti od poželenja,
dih zastane, poglede srečava,
sva na vrhuncu smisla ži...

Si kot cvet,
nežna,
dehteča,
mehka...
Posebnost
na travniku.

Pridi, pridi, lepi vran,
odpočij si na moji rami..
Nikdar več ne odleti stran,
s svojimi temnimi perutmi me objemi...