PESEM VRTNEGA PALČKA

Ej, ko bi vedeli,
pa ne vedo,
zakaj črički pojo
in zvezde sijo.
Kdo roso je zlil, Beri dalje...

Vedno te lahko povabim zraven,
Da boš nosil tisoč starih kovčkov,
V katerih se skriva le nekaj
Na pol popisanih papirjev

Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
Beri dalje...

Mesojedec, karnivor in lovec!
Nisem splezal na vrh prehranjevalne verige,
da bi jedel solato.
Mesojedec sem. <...

Podtalno
sem občutil
tvojo svobodo.

Pil bi vodo Marsa,
se dotaknil Venere,
bil pobožan s Sonca.

Čez zgodnja spomladanska jutra
raztegujem sence,
da hladna srebrna zima,
z rožami z ledenih oken,
boža neprespane sanje.

Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma,
tu ni pesniške prvine.

Tišči me.
Duši me.
Sapo mi jemlje.
Prav počasi, boleče.

Ves ta plaz,
besed poplava,
me zasuva,

V tihi milini poletne noči
krhka in drobna se ptica rodi.
Pesem je njena šumenje morja,
zvezdno nebo se v očeh lesket...

57

Komu spat se ne mudi,
le kdo rasmišljat ma še čas
in bdeti pod lučjo,
ki obletava jo mrčes.