|
Videl sem te,
ko si odhajala po strmem bregu
v pristni želji,
da me ne bi srečala.
Mesečina te je izdala, draga;
hodila si tako blizu lune,
da je ta razgalila
tvoje dojke
in se malo poigrala
s tvojo nedolžno naravo.
Prepričala me je,
priznam -
takoj sem segel v hlače,
da vidim,
če se še znam
obrniti po moško.
Ti pa si še kar bežala;
verjetno več nisem opazil,
da ti je veter
med noge narisal rožo,
ki sem mu jo predlagal.
Zdaj le še upam,
da se ti je zlagal
in me predstavil kot junaka.
(Poglej me skozi
tvoje globoke modre oči.
še se znam obrniti po moško). Veter.
Veš,
da bo jutro dišalo po osmozi? Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
