Nežna je bila njena roka...
kakor materina dlan,
oči modre kot nebo,
lasje zlato pšenično klasje,
obraz ...

Pred morjem tvoje ljubezni
se izgube besede rim.
Kot kaplje na dan deževni
tvojih dotikov si želim.

Zaprosim za pozdrav neba,
za nežne kaplje iskrenih
modrikastih oči povezanih
v neskončen venec življenj.

Skazijo brazde naj mi pol obraza
in bol ognjena naj opeče dušo.
Trpim, tvoj molk me spravil bo pod rušo.
Objela...

Naj druga ti prinese srečo
če ti je jaz ne smem,
naj druga prežene ti nesrečo
če že hočeš me da grem.

Spet spet spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Beri dalje...

Preganja me še ena mračna slika:
kot trup ležim sred mengeške poljane
zadet v srce, iz še kadeče rane
po kaplja...

Pot svobode okoli zmajevega repa.
Lačen. Žejen. Sestradan. Pekočih oči. Izgubljen. Sam.
Za en poljub resnice ogrožen.

Z vsako svojo mislijo,
se potopim v pozabo...
in tam ni več večara,
in tam ni več jutra,
v katera bi človek brezbrižno zijal. Beri dalje...

Na pragu modrih mož razbita zdaj,
razčetverjena ležiš brez diha,
kar nam pekel je, včeraj bil je raj
živa prej ...