|
I.
OBALA DOJK Grizljavi smeh pritika jok,
ko skozi noč puhti,
omamni vonj čez goli lok,
hlinjene breztežnosti.
Obala dojk, brezzobi greh,
naraslo plimovanje,
v teku zamujenih let
naplavlja mokre sanje: V nedogled pod drobnogled
navihane vestalke,
da izlije sladki med
iz popotne malhe. OBET Peni se kot morje,
ko čez rob kipi
nenehno hrepenenje
zamujenih noči, kjer ona bo kot struna
in on napeti lok,
izvabljal melodijo
z dotiki vročih rok, kjer ona bo kot mesto
in on pred vrati tat,
čakal na nevesto
in soncu rezal vrat. GREH Na hrbtu ljubezni
zaboden v oči,
od tam, kjer ugaša,
kod le še brli ostanek večera
pod trudno lučjo,
kot pričo kipenja
men njim in med njo se vrača in hvali
svetniško krepost,
čeprav sam ukazal
je združiti most. DEKOLTE Kar oko je peklo,
je rezbaril stas,
preko lic, v slapove
vranje črnih las, kjer nesramno drzen,
čipkasti pogled,
z mislimi objemal
je skrivnostni svet in se čudil vetru,
da na glas ni pel,
ko z dlanjo pogleda
je prek hribčkov šel.
POD BALDAHINOM
Pod odejo zlati pajek
skrivne niti plete.
Gola stiskaš vroče želo,
sen ti dojke gnete. Znoj polzi čez rob nozdrvi
in pomalem peče,
vanj se slivajo svetovi,
kjer evnuh rezgeče. Sonce boža skoz tančico
in žgečka obline,
kar sinoči je plamtelo,
tiho tli v spomine. ONKRAJ OGLEDALA Noč razgrinja črni plašč
sen odstira veke,
slike skrite v pajčolan
so obliž za grehe. Kača v raju, jok devic,
punčka, ki razblinja,
pred teboj se bledih lic
in se spet udinja. Osmi dan na sedmo noč
svetlih senc objemi,
ki iz sanj jih praska jok
mrejo kot odmevi. II. KONJI Besede so meso postale
in konji iz mesa,
kar po ravnem so ubrali
tja na sredo pašnika. Če vidiš čredo, ki pase
se v razdalji znotraj črk
in travo, ki pod njimi raste
poženi misli v trk. In videl boš kako se ziblje
v vetru njihov vitki vrat,
kako drvijo na vse kriplje
misleč: glej, konjski tat! SE ZGODI S prsti grem si skoz lase,
kar jih je ostalo.
Pravim, da tako ne gre,
da bi jih kar pobralo. Da otrok cvetja bi postal,
tale, ki me gleda s slike,
skozi leta mož oglav
aerodinamične oblike. Tako povedal bom gospe,
ko zrla bo v pisto:
obrišite mi prah z glave,
vendar za ceno isto! BI GA Če imel bi odpirač,
ki vas čep odmaši,
brž iz glave bi pregnal
misel,ki me plaši. Pravijo,da bo pošel
zrak v steklenici.
Le kako naj to povem
travam, drevju, ptici? Oj, če bi ga res imel
bi ga moral skriti.
Vsak hudič bi ga hotel
v bombo pretopiti! PA Pa sem mislil da bo šlo,
če stopim do birtije,
da se tale mračni mol
v nežni dur prelije. Pa sem mislil, ko bi ne
kako me k sebi vabi
točajka že uvelih lic
izlizanih v nasladi. V neskončnost šank je vodenel,
ko drajsal sem s komolcem
in čas kazalce je odštel
v gostilni polni norcev. VINO Staro vino zlivava
v tvoje mlade sode,
opita in zakajena
skruniva grobove. Zunaj vrabci čivkajo,
tuli že sirena,
pa me sploh ne mikajo
kolena kot polena. Nisi moja babica
niti njena slika,
da bi jezno žugala,
ker se mi ne štrika. LAZAR Devica spet rojeva sina,
s vzhoda jezdeci gredo.
Star je križ, starejše vino
in vsi, ki zgodbo to prično. Je bil rojen, ni bil rojen?
Mrtev je in ni živel?
Nekdo vpije v goščavi:
iz Gerase je ušel! Zdaj klasje smukam v soboto,
mož s suho sem roko.
Strmim, gledam in si mislim:
enkrat vstal je več ne bo! III. ČUTIM Vse, se brati s polnim ničem
v zmotnosti iskanja.
Bajalica za preroke,
ki jih svet izsanja. Vem, izpraska kri z razpela
z magijo vprašanja
in povrne senco sencam
v zibelko spoznanja. Čutim, ko se v večnem dvomu
para dan na dvoje
in nekje tam v vesolju
čas v svetlobo orje. Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)
|
