Napisal/a september, v četrtek, 29. dec. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vsaj ti mi sveti, luna!
Saj sonce že dolgo, dolgo nazaj,
je plašno skrilo svoj obraz.
Vsaj ti mi sveti, luna!
Kajti srce nemočno mi vpije
vsaj po malem, lahnem kančku
upanja.

Speri težke bolečine, reka!
Speri težke spomine, težkih časov.
Speri vse kot spere smrt.
Speri težke bolečine, reka!
Hudobijo v zlih srcih,
brezbrižnost v očeh in meče
v rokah.

Ne zapuščaj me, pesem gozda!
Kajti zvok nedolžnosti je to.
Otožne nedolžnosti, ki jokaje se poslavlja...
Ne zapuščaj me, pesem gozda!
Čeprav boš kmalu zgolj krik,
krik, ki spoznava, da preprosto srce
krvavi.

Odnesi me stran, ptica!
Tja, kjer pravičnost je na svojih tleh,
kjer vlada vsako ime.
Odnesi me stran, ptica!
Na perutih me ponesi tja, kjer rane ne skelijo več,
kjer je dobrosrčnost prava, ne
zlagana.

Naj nate se naslonim, zid!
Izkaži to podporo, redko, mi.
Oporo za ta zlagani svet.
Naj nate se naslonim, zid!
Saj rame dolga leta so mi tuje že.
Naj le prislonim glavo obte in
srce.

Oh, ogenj, naj duša mi zgori!
Saj že, ko sem se rodila,
me je usoda obsodila, da sem človek.
Oh, ogenj, naj duša mi zgori!
Prekletstvo je na nas, ljudeh...
iskren smehljaj od ust beži,
beži.

Nakloni mi milost, Bog!
Zdaj in ko mi ure bodo štete,
zdaj in še poslednjič, ko zrla bom ta svet.
Nakloni mi milost, Bog!
Saj tudi jaz sem jo, kakor sem le znala,
a ne pozabi, da le človek sem,
Bog.

Smrt, ne boj se priti!
Me poljubiti, ko bo čas,
mi dušo vzeti, ko bo čas.
Smrt, ne boj se priti!
Srce je tako že umrlo, zdaj vseeno mi je.
Ni me strah, ker vem, da kruta nisi ti, ampak
Svet!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)