Sonce.
Povsod.
Le v meni ne.
Tam vlada tema.
Zlovešča.

Zgrudim se
naravnost v tvoje oči,
iz njih izvabljam
galaksije drobnih sonc.

Priprtih oči in drhtečih dlani,
v satenastem morju minule noči,
navdihnjena s slutnjo tvoje bližine,
z barvami sna zapisuj...

Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma,
tu ni pesniške prvine.

Kot otrok zaspan,
bežim v zavetje sanj,
me strah živeti je-ne znam.

Kje zahaja veter,
če premakneš skale jesenske?
Kje črpa skomine,
če se zakoplješ vanj?
Kam odpihne sledi,
če ga dež začara...

Ko poljubljam tvoje prsi
se rušim
kot se je rušil stolp v Babilonu

Iskre mojih noči
so vžgale
Beri dalje...

Sprostitev. Tista prava sprostitev.
Potopiš se vase in se namakaš v
lasnem ugodju zadovoljstva in sreče.
Patetično, vem. Nerealno. V...

Obratna polarnost...

Aura utripa v očesu enosti,
duh riše koncentrične kroge v eter.

...

že dolgo
ne morem več
jokati

kjer so se posušile solze
so ostale
globoke