|
Včasih se zasanjano
zagledam v mrenasto nebo... Kdo si? Prisotnost junijskih noči,
ujeta v mrmranju vetra,
v valovih z obal somraka;
vsaka misel morska pena,
ki bije ob obale uma,
kjer razgaljena sirena poje
blazni rekviem razuma. Ti metulj, ki iščeš smrt,
brezčasno ničevost sveta;
rajski vrt, mrtvaški prt,
spanec v gomil šepetu,
v sončnem siju in kometu,
da predrami te iz sna, Kakor angel padli vstaneš
in z dlanjo prsti zajameš,
prsti, ki je le kri prelita! Kdo si? Včasih se zasanjano
zagledam v mrenasto nebo... Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
