Rosa mi umije obraz,
zazrem se v zrcalo,
prekrito s kopreno žalosti -
trudno podobo vsakdanjika.

Prebudim se in mislim, da vem
Da tam sem, kjer najbolj si želim...
V objemu tvojem in s spomini včerajšnjega
Dne, ko noro sva lju...

Rišem vzorce na zidove mojih vek.
Pozlačene, rdeče, kičaste. Nasičene. Barvne.
Naj se preslikajo na moje mrtve oči.
Da spremenijo mi...

Če napišem
tisto zgodbo,
jo boš bral?
Bi rad pesem?
Ne, ne znam! Ne vem...
ne o te...

Prekleto dobro vem,
da to kar si želim
se ne bo zgodilo
niti v tisoč letih.

Kronika brezdelja.
Vsak dan je nedelja.
Včasih tesnoba,
vedno lenoba.
Mir.
Vse kar sem si vedno želel.

Čakam…Aj! Moje oči!
Svetloba iz gozda mi sežgala je krvave dlani…
Črna koža pada na tla…v prah, v nič!
Čudno, splo...

Prepišem tvoje
besede sreče, pod njih
podpišem sebe.

Zavist zelena
in visoka, s peno
na ustnicah je

prihrumela s
pestjo usekala po
mizi, siknila

Divja, nasmejana,
nikoli zadržana.
Polna norih idej,
včasih več ne zna naprej.