Z rahlim priduhom prašnate zemlje
in zatohlostjo rane mladosti
je ožemal življenje,
da kakšna bi kaplja od njega
še plodna tla našla,
da vzklije dobrote namen.

Smeh pomilovanja ga je pospremil,
ko hotel je pomagati drugim,
kot, da bi sam sebe rinil na tron;
bila pomoč je včasih nadležna,
je razkrivala dejstva nevšečna,
in rezala bi kot žica meso krog zapestij.

Kaj dal je in kaj je pridobil,
ko se je s svetlobo uklanjal,
ko razdajal je sebe z namenom,
ki bil ga je skril pred pogledi,
ko duši je pel slavospeve
in hrepenel po nekoga bližini?

Čeprav o spopadih z mlini na veter
in lastno vestjo ni tekla beseda,
brez Sanča Panse , za Dulčinejo
v večnem je boju zoper bedastvo
in neštevnostjo ljudske sluznine
omagal Don Kihot,v prvi osebi ednine.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---