|
V tišini noči pokrajina že spi.
Pogled skozi okno mi misel nate budi.
Na ustnice prikrade se šepet,
prebudi v meni se drget.
Mi speča pokrajina prisluhne.
Odene se v zimski plašč,
na njem se drobni biseri zalesketajo.
Se steklo okna orosi,
toplota mojih ustnic sled pusti.
Oblikujem srčasti poljub,
na hladnem steklu zaledeni.
Se biseri na snegu še lepše zalesketajo. Zanesem dlan k ustnicam,
toplota sape jo ogreje.
Dotaknem stekla se,
ukradem snegu bisere,
na dlani moji oživijo. Se solza v očeh zalesketa kot biser,
ki narava ga pričarala je zame.
Še lepša je kot bisera lesket,
v snežni zimski pravljici. Po licu solze že drsijo,
s toploto svojo
so steklo okensko ogrele,
zabrisale so sled poljuba,
pogasile bisere na dlani. Kje je tvoja topla dlan, mili moj …? Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev) |
