zapletaš se
v migetanje vozlov
stkanih v ranljivosti
ponujene dlani
vtkeš
v zasejan nemir
...

Vedno, ko pesem me spomni na svet,
ko solze predaje raztapljajo led,
a vem, da nikjer nihče ni vseved ...
Takrat se potiho ...

Čas beži, vedno hitreje, se kotali,
tažko se je spopasti z njim.
Ljudje prihajajo in odhajajo,
jaz pa sam,
nikomur ne govori...

Tisti, ki je sanjal-
tistega ni več...
drhteč jih je odganjal...
ob medli luni hrepeneč.

Spomladanski tuš
Iz zemlje spira zimo
v besnečo reko.

Prijel si me za roko,
s strastjo me odvlekel tja
kjer so bila tla postlana z lističi rdečih vrtnic.
In iz neba je zapela tiha, vznem...

Oda se je zapisala. Oda.
Pomisli. Vanjo so vsadili
grom in lom svetlobe v strel.
Odstrel in dva groša fantazije.

...

Vselil se je v milijonsko mesto.
V Nebotičnik, da bi se lahko dotaknil neba.
A bila je zabloda ta.
Ni se dotikal neba, le skozi stek...

Tišina je najbližja popolnosti.
Tišina, ki sledi dogodku.
Da v sebi odzvonijo vsi glasovi.
Da skozi lastno sit...