Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Pod težo lastnega bremena, preteklosti, ki se za mano vleče, klecajo mi kolena. Utrujen od življenja je korak, srce postarano, od vseh viharjev ranjeno, utrujeno... Znova se pobiram, naprej proti vrhu, soncu naproti. Napor poplača veselje, ko vrh je osvojen. KDAJ? Se utrujeno sprašujem. Če sploh, se mi ponudi razgled z vrha. Pogled na obzorja nova, pogled brez mej... Upognjen hrbet od teže bremena, teža preteklosti, oko slabi... VRH!? Zakaj ne vidim? Utrujeno dvigam pogled: Oblaki? Megla? Tema? Preveč solza?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
