| Napisal/a enasm, v petek, 02. dec. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Zdi se,
da na vrhu sem!
Pa nisem!
Nisem!
Pod težo lastnega bremena,
preteklosti,
ki se za mano vleče,
klecajo mi kolena.
Utrujen od življenja je korak,
srce postarano,
od vseh viharjev ranjeno,
utrujeno...
Znova se pobiram,
naprej proti vrhu,
soncu naproti.
Napor poplača veselje,
ko vrh je osvojen.
KDAJ?
Se utrujeno sprašujem.
Če sploh,
se mi ponudi razgled z vrha.
Pogled na obzorja nova,
pogled brez mej...
Upognjen hrbet od teže bremena,
teža preteklosti,
oko slabi...
VRH!?
Zakaj ne vidim?
Utrujeno dvigam pogled:
Oblaki?
Megla?
Tema?
Preveč solza?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
