Mi dlan lice tvoje boža,
ki nežno je kot roža,
dišiš kot pomladni cvet
in od tebe sem ves prevzet.

Angeli mi slavo pojo,
narekujejo naj ljubim močno,
naj izživim to kar dano mi,
o kako lepo, vendar ni možno vse to.

Pijan sem od medice
in se mi pririne v misli slečena silueta.
Igralka senc in sveč,
ki se z svilo oponaša.
Beri dalje...

Sonca sij, mrtvaškobled.
Veter smuka velo listje.
Na porumeneli svet
zgrinjajo se senčne lise.

Beri dalje...

Ko čas se bo iztekel, tam bom stal,
v nebo zazrt, med množico ljudi;
do nekaterih čutim več, do drugih nič,
a v...

Sedaj nekdo lačen prosi hrano...
Nekje nekdo na pločniku leži s strelno rano...
Poslušaj, nekdo na ves glas 'na pomoč' kriči...
Seda...

Cvetlica
Cvetje pomladno nad vodo lebdi,
najlepša cvetlica med njimi si ti,
v vodi razkaže se tvoj pravi sij, Beri dalje...

Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik...

Belo ni belo.
Belo je rdeče,
belo je oranžno,
belo je rumeno,
kakor plamen sveče.

Kaplje mi polzijo po obrazu,
naj se igrajo solze,
naj se igrajo žalost.
Vpijam vase razjokano nebo,
čutim to veliko nežno rok...