|
V temni modrini tonem v neskončnost,
neskončnost drugega sveta, onostranstva;
neskončnost temnega, skrivnostnega življenja,
neskončnost noči, polnih solz in trpljenja,
neskončnost prazne duše in lebdenja..
Izgubljena duša tava v temi,
gleda, opazuje in občuduje speče ljudi;
te nežne, mile obraze speče,
želi si vsakega posebej nadeti goreče..
A tega ne more.. njene oči bodo za vekomaj objokane, temne in rdeče.. Zakaj prav ona bila je tista,
ki je ostala sama, izgubljena pod Luno?
Zakaj ne more najti svoje duše v tej svetli mesečini?
Išče in išče, slepo brska po temni globini,
stoji bosa in bleda na visoki, iz brezna rastoči pečini..
Strmi v Luno.. Njene iščoče oči se končno pomirijo v srebrnega soja milini.. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
