Prijatelj moj..
Odšel si, rekel zbogom nikoli..
Spala nič ne bom nocoj,
ker vsi spomini nate bodo prišli okoli..

Odkar si odšel, nisem več to, kar sem bila nekoč..
Zatavala sem v mislih za tabo..
Spomin tako lep in hkrati tako pekoč
me je utopil in v temno, črno noč me odvlekel s sabo..

Pogledam v nočno, jasno nebo-
poleg Lune ena sama, samcata zvezda žari;
dragi prijatelj, takoj vem, da si to ti.
In v daljavi zaslišim, kako cerkveni zvon zadoni..
Kako lepo, milo, žalostno zvoni.. tako milo, da boli..

Ko tako gledaš dol na Zemljo spečo,
žariš s svetlobo sonc tisočerih..
Jaz iztegnem proti tebi svojo roko drhtečo;
primeš me za dlan in skupaj odletiva po nebu v soju Lun mnogoterih..

Lebdiva na nebu, plavava v prekrasni Lunini srebrnini,
smejoča se gledava si iz oči v oči.
Vse solze, ki sem jih prelila ob tvoji izgubi, so sedaj daleč zadaj v davnini..
Za zmeraj bova tako prebila skupaj vse noči..
In ko naposled končno postanem utrujena in se moje veke počasi zapró,
nežno me odneseš nazaj in spečo položiš v posteljo mehkó..

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---