Prolog:

Na Braču, sončnem otoku, ob obali morja
se zopet starodavni boj za Ljubljeno odvija.
Lepa Helena na naš čolnič...

Poskus prignan do skrajnosti
(ker ne zmore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
Beri dalje...

V sto letih samote
steklo v peščenih urah popoka,
pesek se razsoli
in kamen zajoka.

Ko v šoli sedim,
misli moje letijo k tebi.
Po tvoji ljubezni hrepenim,
in želim si te ob sebi.

Hočem te,
Beri dalje...

Pred morjem tvoje ljubezni
se izgube besede rim.
Kot kaplje na dan deževni
tvojih dotikov si želim.

Odprla dlan je vila srčna , rodilo se je dete,
podarila ji bo v življenje mnogo zdravja, sreče...
sladak nasmeh, solz ...

Osrečil sem jo,
to mi je v veselje.
Nikoli vrnilo se mi ne bo,
njena sreča me zapelje.

Zaradi nj...

Jemal si sapo,
v lahki poletni obleki,
ko si žgoč od poljubov morja,
prisegal na zvezde in daljne vetrove.
S krvj...

Leživa v travi in zreva v nebo,
povem ti, kaj sem sanjala
in nasmehneš se mi s tistim porednim nasmehom,
ki hoče slišati več...

da se zavijem v meglice večera
da mi mraz umije želje
in mi vino napolni telo
s poljubom v trebuh