V spoznanju pravem duša se odkrije
Iz tesnega telesa v prostost
brez dimenzij
se zlije
Zadoščenje.
Dovoljeno je hrepenen...

Prvi dan.
Padel v vodo.
Ne znam plavat.
Krik na pomoč.
Nihče ne sliši,
nikomur ni mar.
Utapljam ...

Bil si kot sončni vzhod,
ko si se prikazal
in od tega trenutka,
sem se bala sončnega zahoda.

Boli,
tako prekleto boli,
vsakokrat ko odhajam.
Se trgam iz objema,
te trgam iz srca,
znova in znova,
poznana bolečin...

na polju solzice zorijo
sonce pripeka
dolga je pot
trdno me nekdo za levo roko drži
desna po nežnih bilkah drsi
misel...

Iskal sem in iščem povsod odgovor
kaj je svoboda, kako dozori,
poslušam in gledam zvoke narave,
povsod nje lepota me plemeni...

Drek, drek, drek
dober tek.

Nemo, v tišini zrem v temo,
štejem korake, ki v neznano gredo...
S kakšno lahkoto me ubiješ in greš,
me pustiš, da se utapljam....

Sem zopet tu med starimi zidovi
se polnim z duhom tistih dni
blaženi vsi, ki so tu zbrani
veže nas sij, nekdanjosti.