Prodor teloha,
skozi mrzlo črno prst.
Ponovno rojstvo.

Hrepenenje...
to silno, neskončno...
Kot grom v viharni noči,
ki išče svobodo,
da odda svoj glas,
ki je tako ...

Krog in krog gore,
sred tiho polje,
le kar ga drami,
stopinja moja trda,
senca moja, vse bolj mrka.

Prišli smo tja,
kjer nihče nikogar ne pozna,
kjer je trava rumena in
naša pota izgubljena.

Beri dalje...

sesuvam, podiram ustroje luči,
tema je le moja krinka,
nočna toaleta tako pravšnja se zdi,
ko v črnem so...

Ko odidem čez zvezde do roba,
ali boš šel za menoj,
boš zvesta senca do groba
poslednji plesalec moj?

Trdnó me držiš za zapest...

Fakof s tem sranjem
...vbrizg v žilo...
Fakof s tem sranjem
...pobeg v tišino...

Ta pesem je zate,
je tebi v zahvalo...

podarjam ti svojo
rdečo koralo,

Kdo si ti, ki zarevn mene spiš?
Ti, ki srečujem te na svoji poti?
Ali te poznam?
Mogoče sem le v zmoti,
ampak zdiš se mi poznan...

Da te podsjetim
Što sve nekad davno smo govorili
O ljubavi
Koja nikad neće nestati
O ljubavi koju mi smo imali