Množica duš sanjari v prazno,
le pristne ljubezni hlepeče ...
A ti pritakaš se vame predano,
Ljubezen v objemu noči žuboreče.
Z brežine prevzetne odneseš me tok,
konic prstov umirjaš milina,
razgaljena plujeva stisnjenih rok,
res sanjam: dvojina, širina, globina? V polmraku mislim spet nate,
ustavljen v brezčasju drhtim ...
vpijam čudesne bleščice, pozlate,
energije ovite iskreče lebdim.
To stanje duha, čuteča bližina,
pronicljivi tvoj um me zapija ...
še sivkast vsakdan - postane modrina,
preživele so sanje ali utopija?
Zenic spomin srkam globine,
dveh mrgolenja zbujenih sredic,
ko dramiš sokov naelektrenost,
čutiš še sama rojenje kresnic?
Odeje puhaste tipam mehkobo,
razgretih lic tvojih rdečico gladim,
napajam z vročino, toploto,
bokov vrtince nemirne krotim! Zavijam se vate, prelivam meglice,
netiva nebrzdane sle zažarim ...
ustnic dotika strastnih medice,
poslej sem s teboj, v tebi živim. Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev) |
