|
Od marjetica
|
|
Sedim ob oknu,
snežinke se spreletavajo po nebu,
radio navijem naglas,
da utišam bolečino,
ki se v srcu je rodila.
Zrem v daljavo
in na obzorju majhno piko zagledam,
ki se oddaljuje vedno dalje in dalje...
Ta pika si ti,
ki je v mojem življenju več ni,
za njo so ostale le prazne poti,
na njej pa tvoje sledi,
ki so se vtisnile mi v srce
in zdaj se tolažim v žalosti.
Kot snežinka osamljena vrtinčim se v nebesnem prostoru,
nebo je brezdanji prostor,
ki me vabi,
da ga raziščem
in da v belini snežink se izgubim,
saj že tako sem izgubljena,
saj me tvoja roka več ne vodi,
ni več nežnega dotika,
v srcu čepi bodeča bodika. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
