Božanje, klanje.
Božanje, klanje.
Vse samo zame.
Resnica in sanje.

Zgodi se, da korak zastane,
ko točno veš za pot.
Naprej bi moral, tam je ona,
ti pa greš drugod.

Odšli so stihi
in ljudje z njimi
odšla so srca;
ogenj le pozimi.

Igrala se bova romantiko,
srčece.
Pa pusti
sveče,
šampanjec
in rdeče satenaste rjuhe,
ne nosi mi...

Tam stojiš z mrkim čelom,
Gledaš me tako grdo.
Ne moreš verjeti izrečenim besedam,
Sprašuješ me kaj, zakaj, kako?
A moj odg...

Greješ si hladno,
od spominov preganjano srce,
ubijaš samoto telesa ob toplem kozarcu,
ki edini še pozna stisk tvoje utrujene rok...

Slušam te okružen tvojim usnama,
slušam kako tvoja unutrašnjost neumorno diše,
vitka i mirisna, uvija me kao pramen kose.

In sedajle pišem pesmi,
kot bi misli celo noč zorele
in vse zgoščene zjutraj na plan vrele,
besede bele kot neveste,
mojim misl...

Prebiram prepade
človeku na razpelu
spremeniš se v
dvojnost
obsediš na čoku
pred srno
pod vejo
Beri dalje...