Sive ceste, hiše, obrazi, nebo
Sive moje misli in srce
... drobna lučka upanja ...

Dekle še,
petnajst let staro
v soncu blešči njen se las,
dviga v nebo se do ptice,
ki poje kot zmore ji glas.

in tvoj sijaj
iz poteptanega dima
dviga se v negibno nebo

ker tako te ljubim
da bi zavpila
da hočem im...

Podarjam te Soncu
kamen surov, hladen greje
mar grel bo misel
hrepenenju bilko krhko
mojo misel
...

Kdo meni te besede narekuje,
ki pero jih moje zapisuje?
Sem to jaz, ali le moj izraz?
Je to Božja roka,
ki v meni budi nedolžne...

Vse čarno vprašanje dimenzij,
vlaka, ki je iztiril...

Obzorje čisto, a polno iluzij,
tvoje,
Beri dalje...

Ja gledam kroz prozor tužna
dok lagano liju ljetne kiše
jer ostala sam sasvim sama
jer nemam nikoga više.

Nič več, Ofelija, tvoj spev ne drami
v potrtih prsih mi zdaj up, zdaj tugo,
odšla si, glej, v ledeno mrzlo strugo,
Beri dalje...

Oblaki jokajo
Težko sive so kaplje
Oblaki jokajo
Z obrazom obrnjenim na Zemljo
Ne v vesolje
Oblaki jokajo
...