strah,
še enkrat,
še zadnjič,
pozdravim s svojo preluknjano tišino,
ki se obleče v nasmeš...

Stojim na pragu tisočletja
moj um prepleten je z vsemi
internet in računalnik mi odkriva
tajne njih ki mislijo,...

Izginotje obraza sreče,
hrepeneča pot razuma,
dejanje je le ideja,
ki ne najde mi poguma.

Življenje včasih doživljam kot bi-cikel,
ki poganja ga dvoje koles:
eno kolo  je večnost,
eno pa zmeda vsakdanjega živl...

Ko je dan ves siv,
si te izmislim:
z nasmehom in vetrom v laseh.
Tak si popoln.

...

Sprehajam se sama, po poti neizhojeni,
sprasujem veter od kod prihajam;
sprasujem se, ce sploh kdo ve, kam in
kod so nase steze name...

Sediš nekje in čakaš.
Čakaš uro.
Gledaš okrog.
Polno je polnosti,
toliko praznosti.
Toliko vsega.
In vendar ničesar. ...

Mrzel piš oblije mi telo,
sreča skrije se hladno
in kot sonce za oblak
skrila je svoj zadnji krak.

Beri dalje...

So naive,
in the middle of labyrinth,
searching for a way out,
voiceless trying solely to shout.

Sprehodi se po poteh,
po poteh moje duše,
med osamljenimi brezami
in prezrtimi kostanji.