Na pečini svojih čustev
mirno stojim.
Pripravljena, da vzletim.
Da se z vetrom dvignem k sončnemu nebu
...

Otoček. Oblak je borovce odel v slano senco.
Čolniček. Človek je vzljubil turkizno svetlobo.
Turkizno lesketajoča se kapljica morja se br...

sanje so daleč
moraš jih najti
ne ostajaj doma
sedeč z revijo v rokah
vzemi palec in svoje telo
pojdi n...

Nitka življenja zdi se prekratka.
Nebo mojega pa ni brez oblačka...
Nitka.
Prekratka...
se trga in zvija,
okol...

Drevesni sadeži pod nešteto
in nebroj listja ne padajo sami.
Sočni, zreli in voljni nežnih
in pravih rok, čakajo skri...

Hodim in gledam te nemočne ljudi, 
te otožne obraze, 
oči žalostne, oč...

kot neviden sijaj se bleščiš tam nekje....
ni te....tudi mene ni...ampak sva..
kako je to mogoče, da obstajava a hkr...

Zavita v mesečino,
gledam ta ljudi.
Vsi bežijo,
za druge mar jim ni.

...

Nekoč padla bo zavesa,
ko konča se igra,
iger vseh.
In midva,
vsak na svojem koncu odra,
bova tiho obsedela.

Kradeš mi srce
počasi, po koščkih.
Trgaš jih, drobce,
enega za drugim
in si jih prilašča&...