Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Mrtvo sonce sveti na nas Ubite so naše sanje Ničesar več ni kar bi nas gnalo naj potopimo se vanje Mrtve gore obdajajo dolino v kateri se silimo živeti Ne znamo več najti smisla
Ne znamo brez strahu umreti Mrtva je luna in mrtvo nebo Mrtev je zrak ki nas obdaja Zapušča nas vse kar je živo in sprašujemo se kdo nas izdaja Zaslepljeni brez lastne pameti ki je odletela na krilih keruba se nikoli ne zavemo da smo sami svoja lastna poguba A morda nekoč ko svet bo izbruhal naše bedarije ko sonce spet bo oživelo in dež razuma spet na nas se zlije Morda takrat vstanemo od mrtvih Morda se dvignemo iz dna in končno spoznamo pravi jaz sebe stvari in živega sveta
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
