|
|
Nikoli poslednjič |
|
|
|
Od urhg
|
|
Polje, kjer sem sadil. Je nehalo zoreti. Tunel je neizogiben. V vetru razpira ptica krila.
Živo rdeč jezik. Cesta se riše pod mano. Sam sebi večna prtljaga. Sam sebi nikoli poslednjič. Komentiraj pesem na forumu. (8 komentarjev)
|
|
|
|
|
Naključne |
-
09:01 - 08.03.2006
Tiho pada dež, kapljice se odbijajo od dežnika, ulica pa se tiho prazni. ...
Beri dalje...
-
21:22 - 01.07.2007
...dišeče pronicaš svoj vonj
skozi prosojnost moje kože
in jo zapolnjuješ s svojo gostoto
dokle...
Beri dalje...
-
21:07 - 04.11.2009
Vem, da obstaja smisel
v tem deževnem času,
ki topi sončni spomin
na jeziku še enega oktobra.
In vem, da je pom...
Beri dalje...
-
10:53 - 15.12.2007
Konec je.
Prisiljena sem zaustaviti naslednji korak. Stojim na trdni, skalnati pečini.
Le še en korak
i...
Beri dalje...
-
16:24 - 13.12.2006
Sprehodi se po poteh,
po poteh moje duše,
med osamljenimi brezami
in prezrtimi kostanji.
...
Beri dalje...
-
12:19 - 21.05.2009
Kot cvet vabljive lilije me je prevzela,
da občutil telesnih bi sladkosti,
z dotikom rok, me je objela,
da nebe...
Beri dalje...
-
06:46 - 25.05.2007
Neskončno si,
koliko valov,
koliko je sonca,
smisel življenja valovi so,
ki mečejo te,sem in tja,
občutek nesk...
Beri dalje...
-
21:28 - 01.12.2005
Deklica temnih oči, njena koža prosojne polti.. Dolgi črni lasje tiho po sivem betonu drsijo, temna krila v soju m...
Beri dalje...
-
16:27 - 06.10.2008
II.
otroški smeh prerašča mah _ ker
ga mračni gozdovi skrivajo
na svoji senčni strani _ ...
Beri dalje...
-
21:58 - 16.06.2005
Ja, bom, priden bom, sede čakal tristo petinšestdeset dni, čez osem tisoč sedemsto šestdeset ur poslal vabilo po sms-ju,<...
Beri dalje...
|
|
|
|
|