Spomini so kot žarek upanja,
nekaj kar žene naprej,
iz preteklosti v sedanjost,
v prihodnost.

Ne...

ne želim ugajati čredi
niti hoditi po ustaljenih poteh
moja pot je samotna
nekje na pustem nebu
potujem po lastnem tiru
...

Ko bi vsaj lahko
ujela tiste svetlikajoče besede
podtaknjene v misli,
ki zacvetijo z močjo
in s čudovitim zavedanjem<...

Njegove sinje oči, globoke kot ocean, modre kot najlepše je nebo, moj pogled so privabile, ga ujele in nikoli zares izpustile. Zdaj ...

Vse moje besede
so do kože premočene
od nerojenih solz
in požrte sline