Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Kaj je prav? Tisto, kar bi si želela jaz Ali tisto, kar ga ne bo užalostilo. Tisto, kar mu ne bo delalo skrbi... Je potem prav, da se zadržim... Da ne razlijem svoje jeze, Da ne vržem ven smeti?...
Je prav, da ga tako prizadanem In sebe za trenutek potolažim, Ker potem, potem mi je žal. Žal za vse besede, žal za vse želje in skrbi. Žal mi je, da si želim določenih stvari, Ker potem jih tudi pričakujem. Pričakujem nežnosti, poljube in objeme. Vse te lepe nežne dotike. Potrebujem ga ob meni. Ne morem ga ne čutiti. Ker potem se mi zazdi, da ga v resnici ni ob meni. Da ga samo nekaj skrbi, Da ga vse drugo skrbi. Da je vedno nekje drugje z mislimi, Da si ne želi biti ob meni. Jaz pa počim. Iz vseh lukenj vre. Vse mora biti tako burno. Ker je tako mučno in močno. Je tako močna ljubezen do njega ali do mene? Je tako močna navezanost na njega? Potrebujem pozornost, dotike? Ali res želim le potrdilo njegove ljubezni do mene? Zakaj me skrbi? Zakaj se sprašujem? Zakaj mora bti tako po moje? Zakaj sem tako oblastna? Tako si želim... Tako vse potrebujem... Njegov vonj... Tako je lep.
Zakaj ponavljam tiste besede, Ki si jih želim slišati. Ne bom se jih naveličala. Čeprav vem, kaj čuti. Čeprav naj bi vedela, kaj čuti Moram to doživeti na vse možne načine. Videti slišati, otipati, okusiti. Čutiti moram vse besede, dotike, poljube, toploto, Ker se jih ne morem naveličati. Ne bom se naveličala njegove ljubezni. Ker je tako lepo. Lepo je...z njim.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
