| Napisal/a BigGreenCleanMachine, v sreda, 09. nov. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ko korenine prerastejo
še tisto zadnjo kost,
ki je bila zkokopana. In ko gozd preraste
še tisiti zadnji,
mali košček puščave
na svetu...
se zbudim. V deževno toplo zimsko jutro. Za meter in pol snega bi prodal avto.
Za minus deset in volnene nogavice bi podaril razum
vsakomur ki ga vzame. In dež se vedno pada
in oblaki se igrajo,
kakor v dolgih spomladanskih popoldnevih.
vedno manj jih je
in sonce posije. Zime ni in ni
in še vedno jo čakam.
Sanke so že zdavnaj srohnele v kleti.
A zime ni
in jaz čakam
na naslednje, mrzle, sanje o beli pušavi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
