Beseda mogočna,
že sama od sebe nekaj pričakuje,
s težavo izgovorjena,
še težje storjena.

poljubov mehko pest nasuj v copate,
ko se zbudi zavest,
se željno zate jih naužijem
mirno in brezčasno

0
Aha, kje je že to?
A, ja, točno, tam ne!
Eh, sigurno se splača!

Izgubljena sredi lastnih želja
se prebijam skozi korenine
tvojega življenja,
lomim vejevje in
uničujem še nerojene cvetove.

Počasi gladiš
robove zmečkanih trav.
Bučiš v drobovju.

Vrhove prej surove zdaj pobelil bel je sneg
in kakor njene grudi, špica v višine zre,
zre proti nebu, ki sam sebi se neskončen zdi, Beri dalje...

Sedim na štoru - pod smrekami,
obdan s petjem ptic,
vse dobiva drug obraz,
tudi sam postajam drevo, del gozda.

Z toplino svojih žarkov,
se nevidno je splazil sončni žarek,
skozi špranjo majhne odprtine gradu,
ki se v pisanih barvah bohoti <...

...

Obstaja tisoč zvezd, a le dvema je ime Sonce.
Ti si Sonce, za drugega pa že veva, kdo je.