| Napisal/a gizma, v torek, 08. nov. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sledi puščala je pot siromašne,
vojaka hrabrega nos'le ga pokončno.
Omagale so misli mu nejasne,
kot preje tanke skrivale neskončno.
Sanjav pogled oživil je izbo,
mati ležali so davno tam notri.
Videl portret njeno je risbo,
dali so gori davno jo botri.
Ga noge izdale na koncu so pota,
vidi to mati na pragu nje hiše.
Kot, da ni res, bila ni le zmota,
več ne vstane, ga zemlja zabriše.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
