| Napisal/a vijolica, v torek, 09. nov. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Spet me ni poslušal,
raje je padel,
spodrsnilo mu je na vlažni deski,
ki jo imamo namesto brvi
čez potoček za hišo. Pred mano stoji umazan
in iz levega rokava curlja
tanek blaten curek,
skoraj ga že ni.
Čisto malo se ziba
naprej in nazaj,
ravno toliko, da se sliši
čemeren čofot v njegovih škorenjcih - ne morem verjeti!- v ritmu francoskega šansona. Mraz je in zebe ga,
vem, ker se mu je mokra koža naježila
in ker čisto malo drgeta,
skoraj že slišim
njegove plitve vdihe,
tanke izdihe. Njegov obraz pa iznakažen
z enim samim dolgim nasmehom.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
