Z očmi, uprtimi v nebo brezdanje,
z rokami, prekrižanimi na prsih,
drsi Ofelija, kot duh, v neznane
kraje; mirn...

Življenje...
Kako naj te ljubim ? Kako slavim ?
Dovoli, da s strunami, ki skrite so v grlu
pesmi zazvene. Beri dalje...

Dež...
Kot, da ni prenehal,
izpiral je še zadnje solze,
ki so z njim odtekle iz oči.

Kako je lepa, kot zvezdno nebo,
ki hladno predstavlja nevidno grožnjo.
Njene oči so polne omame,
ko noč in dan ...

TEMA-STIKALO!

Tema….
povsod tema.

Od nekod se prikrade tih žvenket,
menda je kovina.

Snov v misel se razblini,
sam med zvezdami sem, nezaščiten.
Iščem v gosti tej črnini,
smisel pravi, prvobiten. 

Najprej se rahlo razprejo, nato se zožijo v šobico,
se zaprejo, čisto na kratko odprejo in stisnejo.
Tudi če ne slišim vem, oblikovale so...

Ni mi hudo, ko jo primeš za roko,
ni mi hudo, ko te gledam z njo.
Ne nič ne boli kar vidim in kar vem.
hudo je kar...

Pod tvojimi prsti izginjam
kot dim
V tišini me poješ.
Ritem neobstoječega srca
in jaz
kot potencialna dvojina.
...

Iz nevidno čustvenih globin,
so se spoznanja na papir ti zlila,
in ko vpijamo besede tvoje
so vzroke mnogih žalosti razkrila. Beri dalje...