Veliko je lepih poti
a se vec je pustih,
grobih in unicenih.

Človeku je pač dano
Da hodi...
Le enkrat...
Le v eno smer...
Po eni poti.

V izložbo življenja,
kjer lutke negibne,
nemočne in neumne ždijo,
gledamo skozi prozorno steklo
senco in prekletst...

potok odnaša

počasi a vztrajno
gore in misli

Zebe me,
prezebla sem.

Tujka sem,
to ni moje telo,
primi me!
Kje je oltar darovanja,
da ne okamen...

Ko v rokah držim še vročo
pito mojega življenja,
postanem skopuška.

Že zdavnaj sem jo ukradla
z okenske police kuhinje
in...

Iz neznanih odtenkov se čustvo ustvarja
kot energija iz bolečih dobrin,
zaiskri se naenkrat oko z očesom,
krog se je sklenil...

Vse besede, pogledi,
vsi pisani metulji,
vse kitice ljubezni,
vsak stih te bolezni,
vsaka solza ki skeli,
vsaka rana ki bo...

V svoji majhnosti
So rdeče vrtnice nepomembne,
Njihova koža je stara in zgubana,
On pa še vedno išče
Sledi, ki so jih njiho...

Čutim dežne kaplje,

ki mi polzijo po obrazu!