|
Ko sredi noči zazrem se v nebo,
oblačno in mračno kot moje oko,
se sredi neba, prav tisti hip
utrne zvezda, utrinek, navdih.
Se oko razjasni,
si srce zaželi,
da kot ta utrinek je sredi neba,
razjasnila bi, kje midva sploh sva. Skupaj v raju, naslednjič v peklu,
užitek, trpljenje, realnost kot v snu.
Zakaj ne moreva biti kot zvezda danica,
ki svetu prinese svetel, nov dan,
zakaj ne moreva biti kot repatica,
skozi življenje, z zaneslivostjo v dan.
Zakaj nisva kot severnica na nebu,
ki vsem izgubljenim kaže poti,
zakaj sva dve zvezdi v svetlem objemu,
ki svetita dvema, njej le in njemu... Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
