Dan vleže se v objem noči,
po deželi razlega se tišina,
narava umirjena zaspi,
starka, ki pristaja ji črnina.

Rada bi čutila tvoj hrapavi jezik
     na vsakem delcu mojega posušenega telesa...
Rada bi čutila kako čistiš iz mene...

Z modrimi ustnicami vetra
seješ poljube
nad pokrajino mojega telesa.
Iztočen sem med pelin, sivko in timijan.
...

V Afriko po sinestezijo.
In je šel proč od samote, ki jo prezir je ovil v debel plašč sočnega.
S plašnim korakom in ostrim umom.
...

oditi moram
še preden pade sonce dol
oh, septembra gre sonce
tako hitro dol
da ga ne utegne&scaro...

Tišči me.
Duši me.
Sapo mi jemlje.
Prav počasi, boleče.

Ves ta plaz,
besed poplava,
me zasuva,

Poln zamaškov in ogorkov
se ob šanku maje,
bratec veter, dni prebitih
z deklico obilno,
...

Umreš od nje, pa če pravi si junak,
Razlikuje ne, al' reven al' bogat,
Še hvali jo vsak, bel, črn ali pa mulat,
...

Ko svila bi lahko spregovorila...

Govorila bi o ljubljenju,
ki mu bila je nema priča...

o tem, kako si sramežl...

ko se prevešaš v nočje
skozi vejevje časa
lupiš mojo kožo
se stapljaš z očmi
v oceanih večnosti
postajaš zore...