Nobenega kristala, nobenega bisera več
ne rodijo moje oči. Ognjeni jok
je izsušil temno dušo
in zdaj je post...

Ja, skoraj vsak
globoko v sebi ve,
da Nekaj je.
Ko pa pogleda z očmi razuma,
vse to izrine na rob konti...

Okostenela debla
črno štrleča v nebo
ptica žalostnega pogleda pešači
ugrezam se v asvalt
gledam na drugo stran
stebla oran...

V senci ličila
in predrznih čipk,
se skriva notranja estetska rima,
ki je ne izražam.

Stojim in gledam bled lunin obraz, Veter se igra s pramenom mojih las. V luninem odsevu vidim tvoje oči, le veter me boža, a jaz čutim tvoje dlani......

Polbog sem
pod krošnjami ograj soseske,
spolzim čez veke nikotinskega ugriza.

Poboji v šoli,
krive zlobne so igrice!
Širimo raje orožje,
da otrok lahko brani se!
Masaker v veleblago...

Od kod ta tesna bolečina
Ki pritiska na lobanjo
In jo veča
Da postajam le izbuljene oči

Skupaj v sobi sva sedela,
drug drug'mu zrla sva v oči.
Da prespala ne bova te noči,
vedela sva oba – jaz in Mihela.
Beri dalje...