Nalivam si kavo,
kar tako za zabavo,
da pozabim na bolečino
in srca sivino,
ki se dviga nad jasnino,

Sebi zvesta ostajam.
Ampak potem...
potem...
potem naju ni.

Spet
sem se zaljubila
do konca življenja.

Med jastrebi in vranami
je ena ptica bela.
Usmeri ves svoj ritem v njo,
da bo poletela.

Včasih si v mojem objemu
Nežno me poljubljaš
Me božaš
In se izgubljaš v mojih očeh

Luža na tleh
strmim
živosrebrn odsev neba,
lesketajoče sonce
skrito za tančico sivine
strmim
plavajoča ...

Prišla bo za menoj
ker je neumna
kot izkoreninjena prst
po kateri bo stopala
ko spodbila jo bom...

Idealista razkosaš
z dvema zamahoma sekire.
S prvim stolčeš
večno ljubezen,
z drugim
svetost umetnosti.

Dal si mi priložnost, ki jo dobijo
le redki iskalci resnice svete,
da oleseneli deli lepote
pri koreninah zeleno brstijo. Beri dalje...

Materialzirati morava
ali pa vsaj moram
sramežljive poglede
bežne dotike
nežne nasmehe...