|
Od Yggradsil
|
|
Jesensko listje v katedrali,
pajčevina spi v zvonovih,
v bronu kot mraz tih zrcali
obraz razbrazdane poteze,
v hladu šelestijo breze.
Težke kapljice sivine
v ledenih linijah oblakov;
krik ne vzdrami več tišine,
ki mrtva drevored zagrinja,
v megli časa pot izginja. Pod kopiti modrih konjev
kot veter dviga se večer;
v soju zledenelih vonjev
stoji ženska gola, bleda,
v dlaneh skritega pogleda. Saj meso je le obleka;
olupek, ki popolnost skriva
in krvi deroče reka,
nosi v sebi grenke čute;
sence štejejo minute. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
