V sebi čutim moč divjine....
pustih step in divjih rek,
vihravost takšnih želj me mine,
ko me zadene njen pogled.

Zbujen.
Kje sem?!
Temna je noč,
niso zvezde več daleč proč!?

Ladja potuje po oceanu.
Neskončna samota.
Obnjo butajo le šibki valovi.
Slabiči jo dolgočasijo.

Odtisnila si jutro
in zbledela v samoti
ko si plavala v penah
pozabljenega oceana
in s svojega telesa
praskala...

Imava vse,
solze in smeh,
imava vse,
lepoto in greh,
vse še vedno,
negujeva,ohranjava,
imava lep...

Vsa ta balast,
kič, preprodorne besede..
Se mi gnusijo.

Vsa ta oblast,
nič, iskrene besede? ...

Noč v temo je zavita,
noč neštetih brazgotin,
tako enaka a različna
od vseh drugih razbitin.

Stopam v svet rdeče – belih zvezdic,
lahki, spokojno škripeči koraki
me vodijo v tišino,
v dišeči svet neštetih duš,
...

Vprašanja ki se nanašajo name me bole
rajši jih ne izustite
to bo bolje za vse
bolje za vas in bolje za me
in ko lase in nohti se...

Sonce spet razpršilo je oblake.
Veter zopet pihlja v toplem pišu.
Svet znova začel je biti.
A srce moje mi žalu...