|
Od Caylipso
|
|
Življenje so nedokončane zgodbe,
moje so prav to.
Ne znam končati.
Ko je konec se vrnem in
pobiram ostanke.
Ne znam pozabiti,
ko je konec se hranim
s spomini.
Ko je konec se zaprem vase
in se krivim.
Ko je konec hočem znova,
še enkrat in enkrat
dokler ne bi uspelo.
A bi res kdaj?
Ko je konec nočem živeti,
takrat mislim na smrt.
Ko je konec bi rada
ostala brez spomina,
ker preveč boli.
Ko je konec …
Sem še samo razvalina
z raztrganim srcem,
s pepelom nekdanje ljubezni,
s solzami v očeh,
s tetovažo na koži,
s pogubnimi mislimi …
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
