...

ne bom mrka
čeprav v-maternična
ne bom mrka
lahko se izvijem

Čutiš,
da je
morje tvoje?
Veliko nas
misli,
čuti enako.
A morje molči.
Ve, da sem
jaz nj...

Je prihodnost
tam, kjer so
oblaki?

Ni besed za lepe sanje
Ni nemirnih misli
Sanje najine bledijo
Bodo zbledele?

Ko je roka milijontič segla
v hladni odtis končanega
si vedel: jutro je narejeno
za sestop iz sanj.

Dolga noč, zvezde padajo v trans,
a kje si ti?
Pridi, danes mi ne laži,
ne verjamem ti,
ni šans!

Doroteja sanja
rimske vozove,
srebrni prah.
Sanja belega samoroga.
Njega na njem.

Duša mi na dva je narvnana,
ni mi moč prepevati v samoti,
moj glas zgubi v njeni se globini,
vračanja utrujen postal je še odmev, Beri dalje...

razvejan pogled
tisočerih obrazov
buli vame kot
migetajoči rep
dvoživke
ki nikoli ne umre