Jaz na klopci,
poleg mene nezrele breskve in kislo grozdje.
Odlična družba. Zavidljiva. Očarljiva.

Nasproti mene Kocbek.
V svojem železnem plašču.
V družbi. Sam. Z otrokom na glavi.

In njegovo razmišljanje. Ki je. Zagotovo.
Morda razmišljava o isti stvari.
Kdo ve. Ne jaz ne ti. Nihče ne ve.

Železo ne spregovori. Ne govori.
In jaz nisem železo. Sem kri in meso.
Pa še nekaj kosti in ostalih materialov.

Morda sem kamen. Ali voda. Nizkih temperatur.
Ki opazuje odplake v sebi.
In razmišlja o čistilni napravi. Dragi.

Več kot potrebna nagle poplave.
Rušenja neuničljivo vzidanih temeljev.
Ampak trenutna suša ustvarja le razpoke.

Žal nisem železo. Ki bi zarjavelo.
Počasi zgnilo. In izginilo.
Pod spomeniškim varstvom.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---