Torbica v enaki barvi kot čevlji.
Svileno krilo po žensko ovija boke,
tako mehko, toplo se guba v razkoraku.
A smešna se vidim, tako smešna,
ko stopam po krajini brez vseh
in se s petami zatikam v reže,
ob katerih se zemlja lomi na kose,

tako smešna, ko iščem zeleno oazo
sredi gozda kamnitih človeških soh,
ki iz pljuč mi kradejo vdihe,
da vsaj enkrat v življenje
okameneli vzdrhte, tako smešna....

Korak rjasto škriplje v črepinjah.
Komu je namenjen? Tako sam se
sliši v noč, nikjer nikogar, le
posmehljiv smeh brezdomca
prebada balast iz preteklosti
in ga cefra v nerazpoznavnost.
Brez upora me v svoj svet ovije,
ne morem več mimo, ne skozi.
A glej, na njegovem obrazu se
rišejo črte matere, očeta, kakor da
pravkar stkane v mrežo domačnosti
bleščijo izgubljeni mi dom v pozdrav.

Tiho se sipljem iz trdnosti v razsulo,
kot nazobčana čaša razbito obstojim,
plevel pa počasi vrašča se v dno.
In tam, med črepinjami, pod visoko,
mrtvo cedro, pod brlivko, ki jemlje
zadnje vzdihljaje in samo še kdaj
pa kdaj šibko oživljena zaihti,
z brezdomcem, obutim v bose noge,
pijeva brozgo iz iste steklenice,
prazniva želodca ob istih sodih in
grenke ostanke na belih ustnah
briševa z istim svilenim krilom.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---