|
Ali boš nocoj tako kot jaz,
odplul po starih najinih poteh?
Ali bodo kdaj ladje mojih sanj,
zasidrale se v tvoj pristan?
Ali boš dotaknil se strani,
tiste, kjer ležala sem s teboj?
Ali sanjal boš sanje,
da vsaj takrat boš z menoj?
Listje se nabralo je pred vrati,
da bi pokrilo tiha hrepenenja,
da zaduši misli nenehna vrenja.
Ali boš me poiskal,
ko oblaki bodo zatemnili ti nebo?
Ali utišal boš glas srca,
kadar klicalo bo mojega?
Ali boš obrnil stran pogled,
ko dotakniti bom želela tvoje lice?
Ali boš iztrgal me iz svoje biti,
da končno bi lahko zapustil vice?
Niti v času tvoj obris mi ne zbledi,
še vedno v pesku najdem najine sledi,
ki nikoli prestopile niso platonskega okvirja. Želela bi,
da poiščeš me ko srce ti hrepeni,
da deliva skupaj svojo bolečino,
da zlijeva občutja si v naročje pod zlato mesečino,
vedoč, da drug za drugega sva rojena,
vedoč, da nikoli si ne bova ljubezni obljubila,
da v življenju vrhunec radosti bova zamudila,
ostal nama je le utrip plahega pogleda,
kjer zapisano je vse, kar domišljija nama spreda.....
Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
