Napisal/a ajda, v sobota, 06. nov. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Moram ti priznati,
da tvoje so besede,
ranile mojo dušo,
okoli mene zid zgradile,
vprašanje polna zmede zanetile.

Oprosti mi vendar,
ne vem ali naj verjamem,
da težko si pesem to spisala,
kar tako ...na hitro,
polno dvomov vame,
in dvomov vate samo.

Je res kar pravim ti
pa če verjameš ali ne,
srcu svojmu sledi,
pa glej kam, le kam pripelje te.

Celi rane čas; se govori,
a kaj ko ena sama rana,
cela večnost te lahko boli,
bolj kot karkoli drugega,
izdaja posebnega prijatelja.

Iskrena je pesnitev moja,
kot so tudi vse besede napisane,
le beri s srcem jih; če hočeš razumeti,
saj drugega ti pač ne preostane.

Iz dna duše,
želim ti vse najbolje,
nočem te zavesti,
ali pa ti glave zmesti,
le kanček sreče in veselja,
kar je bistvo našega življenja.

Zaradi pesmi tvoje,
in pasti neizogibne, ki jo omenjaš ti,
se vedno bolj zavedam,
da prav nič zaupaš ne besedam,
ki le tebi jih namenjam.

Srce moje me boli,
ko slišim, da preveč zaposlujem misli ti,
da se preveč obremenjuješ z mano,
in s tem , kaj ti želim povedati.

Res zate sem uganka?
mislim da ne,
uganka le v tebi je,
in ko razrešiš v sebi to,
kar v duši te razjeda,
v delčku sekunde izginila bo zmeda.

Celil mi bo čas te rane,
ki jih besede tvoje so zadale,
ko razmišljala boš kje je zanka,
in ko jaz še vedno zate bom uganka.

Adijo,
moram ti priznati,
oprosti mi,
je res kar pravim ti,
celi rane čas; se govori,
iskrena je pesnitev moja,
iz dna duše,
zaradi pesmi tvoje,
srce moje me boli
res zate sem uganka?
celil mi bo čas te rane,
adijo.

Martin

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)