| Napisal/a ingriddrozg, v nedelja, 31. jul. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sej si videla, da odbiti nisem hotela,
moje stanje je bilo hipnotično
in nisem zares verjela,
da daješ mi tisto,
kar si želim,
da šteti so dnevi,
ko brez njega ležim.
Dala si mi srečo,
jaz pa še vedno trpim.
Moje misli so zapakirane v škatlo,
na kateri piše tvoje ime.
V škatli živim,
v škatli se hranim,
v škatli zaspim.
V škatli največ časa bolestno trpim.
Razen ponoči, ko sanjam. Moje srce ne zna več utripati enakomerno,
Utaplja se v krvi, spet tvoje ime!
Kot ebola se širiš v meni,
uničuješ možgane, organe, vse! Tako bolana nisem mogla slišati tvojih besed,
razumela bi le kladivo,
ki bi me nenapovedano usekalo mimo ušes.
Med vsemi dotiki, namigi in da, seveda tvoje besede ....,
bila sem prepričana da se mi (že) blede. .... Ko sem čakala, da končno prideš,
nisem vedela, da bo to bolelo,
da bo uničilo mi srečo,
da me bo neznosno skelelo,
da odrlo mi bo kožo in misli sprijelo. Ne morem, ne upam, ne znam,
črnega spremeniti v belo. Kmetica in budala!
Tako plašne kot jaz niso niti bedne srne,
namesto brezplačne nafte, zdej furam na pedala. .... Realnost je črna,
vse je popolno sranje,
strah me je najbolj,
da postanejo črne tudi sanje. .... Če sanje postanejo črne,
bodo izginila tudi pedala,
in potem se odpravim peš,
življenju nasproti, v katerem bom sama.
Čisto zares. avtorjev komentar: v prvi kitici se pogovarjam z usodo :) od te kitice naprej pa z njim, ki je zame hrakti človek in nadčlovek.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
